Na vroč poletni vikend, 22. in 23. Julija, se nas je 14 pogumnih planincev odpravilo v hribe. Dobesedno. Kajti premagati smo morali več kot 1500 m višinske razlike, hlastati za zrakom med soparnimi borovci in si napenjati bicepse na številnih klinih in jeklenicah. Kot smo družno ugotovili, je bila oblačnost več kot dobrodošla, saj nas je že tako dodobra zapeklo. Vseeno ni bilo tako zelo hudo. Zmeren tempo smo ”menjali” za čudovite zračne razglede na Spodnji Vrbanovi špici, številne počitke med triglavskimi rožicami, dremež na Plesišču in mehko travo na Zgornji Vrbanovi špici. Kljub celodnevni hoji je bil prihod na Staničev doma kar prehiter, tako da smo zvečer skočili še na pred-sončni zahod na Begunjski vrh. Poskusili smo planinski polpenzion in bili navdušeni in siti trdno zaspali do svita. V nedeljo smo zgodaj odrinili čez Dovška vratca in se odločili, da se do tu z Rjavine vrnemo kar po isti poti, zato smo se lahko za nekaj ur lahko olajšali za nekaj kilogramov prešvicanih oblek. Rjavina je prava gora za hribolazce, ne romarsko središče ”pravih Slovencev”. Kljub idealnim pogojem in koloni na bližnji Triglav, je bilo poleg nas (po našem štetju, a težko, da smo koga spregledali) tega dne na vrhu samo še osem pogumnih. Pridevnik je vsekakor na mestu, grebena ni bilo konca, popestritev pa je prišla predvsem z zagruščenim grebenov in vertikalnimi naklinjenimi odseki označene poti, ki nikakor niso za vrtoglave. Tisti, ki so ostali doma, že vedo, zakaj so vsakega dvakrat vprašali, če gredo res na Rjavino. A nikomur ni bilo žal. Na vrh smo prišli zadovoljni in veseli, v dolino pa še dodobra utrujeni in izpiti. Poti v Kot kar ni bilo konca, predvsem pa smo ugotovili, da se je, čeprav smo jo prehodili že prejšnji dan, prav nič oziroma sploh ne enako spominjamo. 

 Slike …