Na mrzlo četrto soboto v novembru smo se učenci planinskega krožka odpravili na drugi pohod. Tokrat smo se povzpeli na priljubljeno izletniško točko Ribničanov. Na izhodiščni točki nas je že pričakalo zasneženo parkirišče za podjetjem Riko, kjer so se mladi planinci že preizkusili v oblikovanju kep. Nato smo po markirani poti zavili proti gozdu. Pohod je obogatila Ribniška naravoslovna pot, ki nam je o gozdu in njenih prebivalcih podala zanimive informacije na postavljenih označevalnih tablah. Pot nas je vodila tudi mimo Francetove jame, Jamarskega doma ter nekdanje oglarske kope. Na vrhu se nam je odprl lep razgled v dolino, kjer se je lepo videla Ribnica in okoliške vasi ter kočevski vrhovi na Veliki gori. Pri cerkvici smo pomalicali, oblikovali snežake in tekmovali v izdelovanju največje snežene kepe. V zavetju pod cerkvico smo v planinskem domu še ožigosali naše dnevnike ter se radostno vrnili v dolino.
Markacisti PD Trebnje smo se v soboto 19.10.2024 udeležili delovne akcije meddruštvenega odbora Dolenjske in Bele Krajine, v organizaciji PD Polet Šentrupert. Zbralo se nas je kar 38 udeležencev, ki smo se razdelili po skupinah. Markirali in urejali smo pot do slapa Bena, naredili nekaj stopnic in ostalih utrditev poti, ter uredili kar nekaj prehodov čez potok Bena.
Že od začetka šolskega leta nam je vreme ponagajalo, a smo vendarle dočakali dan, ko smo začeli s Cici planincem PD Trebnje v novem šolskem letu.
Ker je bilo bolj oblačno in hladno, se nas je v ponedeljek, 14.10.2024, pri prvi markaciji zbralo bolj malo Cici planincev.
Kljub majhnemu številu udeležencev, smo bili dobre volje in ob pozdravu vseh otrok in staršev, hitro začeli s pohodom skozi gozd po gozdnih poteh.
Ob vsaki postaji so imeli otroci drugačno nalogo, ki pa so jo skupaj s starši dobro opravili. Ker je v gozdu že dobro zakorakala jesen, je tudi naša nit pohoda bila jesen in življenju v gozdu v tem letnem času.
Tako smo se na prvi postaji gibali kot gozdne živali (zajec, medved in jež), na drugi postaji smo pripenjali liste prijateljstva. Ja, tu so imeli otroci kar veliko dela, saj ima vsak izmed nas veliko prijateljev.
Na naslednji postaji smo gradili škratku hiško. Skupaj nabirali veje, mah ter gradili škratovo hišo.
Na zadnji postaji sem otrokom in staršem predstavila mojo knjigo Ris Lin. Nad zgodbo in slikami so bili otroci navdušeni, jaz pa presrečna, saj sem knjigo napisala prav za naše Cici planince.
Na koncu je sledil žig v planinsko knjižico in tako dobra malica, ki jo otroci komaj čakajo.
Navdušeni nad sprehodom je čas hitro minil…
Naslednje srečanje v mesecu novembru pa bo zopet nekaj novega in zabavnega.
V soboto, 21.09.2024, zgodaj zjutraj smo se udeleženci tabora Korčula 2024 zbrali na avtobusni postaji in se odpeljali proti Dalmaciji – otoku Korčula, ki je znan kot najbolj zelen otok. Letos smo bili še posebno dobre volje, saj smo bili že na desetem jubilejnem planinskem taboru.
Letos nas je bilo kar 56, zato smo se odpravili z avtobusom in kombijem. Pot nas je vodila do mesta Knin, kjer smo se povzpeli na znamenito trdnjavo, ki kraljuje nad mestom.
Knin leži na tromeji Bosne, Like in Dalmacije. Zaradi svojega zelo vplivnega strateškega položaja, ki omogoča najlažji nadzor ključne povezave kopnega z morjem, je Knin stoletja predstavljal »vrata Dalmacije«.Mesto je pomembno križišče železniških prog in cest zato imenujejo mesto tudi »Ključ Hrvaške«.
Trdnjava je najbolj prepoznaven simbol mesta in je druga največja ohranjena vojna fortifikacija v Evropi. Z vseh strani utrdbe se razprostira čudovit razgled na mesto in okolico. V trdnjavi, ki je sedanji izgled dobila v začetku 18. stoletja, lahko najdemo Kninski muzej z različnimi postavitvami.
V Kninu smo si ogledali še največjo cerkev na Hrvaškem Cerkev Marije Velike, ki ima površine 780 m2 in približno 1100 sedežev.
Iz Knina smo nadaljevali vožnjo preko novega mostu na Pelješac in nato s trajektom na otok Korčula vse do Vele Luke, ki je bila naš dom teden dni.
Naslednjo jutro smo imeli prvi pohod in sicer vzpon na Hum (376 mnv). Pot nas je vodila preko oljčnih nasadov do trdnjave na vrhu Huma, ki kraljuje nad Velo Luko.
V ponedeljek je bil v načrtu »najhujši« pohod celega tedna in sicer zgodnje vstajanje, vožnja čez otok in trajektom do Orebića na Pelješcu in vzpon na Sv. Ilijo (961mnv). Tura je bila lepa kar naporna a na srečo ni bilo prevroče.
Za torek je bilo napovedano slabo vreme, zato sta se naša vodnika odločila za turo, ki je blizu Vele Luke. Hodili smo mimo oljčnih nasadov do arheološkega najdišča, jame Vela Spila. Ogledali smo si jamo, botanični vrt ob poti v Velo Luko, hišo, kjer je živel Oliver Dragojević in na koncu še njegov grob.
Naslednji dan smo se z avtobusom odpeljali v Žrnovo in Prvo selo. Sprehod v zanimiv rezervat Kočje, kjer smo raziskovali labirinte med nenavadnimi skalnimi gmotami in občudovali bujno mediteransko rastlinje. Nato smo nadaljevali pot do mesta Korčula. Čudovito mesto polno lepot in domovanje Marka Pola. Pri povratku v Velo Luko smo »skočili« še na najvišji vrh otoka Korčule Klupco (569mnv).
Zadnji dan pred povratkom v Slovenijo, smo imeli v načrtu ogled kraja Blato, ki je upravno središče otoka. Malo pred mestom nas je odložil avtobus in smo se odpravili peš na južni del otoka v zaliv Grčica do Prižbe, kjer smo si ogledali manjši samostan. Nato nas je pot vodila do Blata. Kraj Blato na otoku Korčuli ni zrasel tik ob morju, ampak na vzpetini okrog istoimenskega polja v osrednjem delu zahodnega dela otoka. Blato, ima ulice poimenovane le po številkah in se nahaja na pobočjih treh gričev, pokritih z borovim gozdom in številnimi sadovnjaki. Na območju občine Blato prevladujejo velika obdelovalna polja, pobočja nižjih okoliških hribov in gričev pa so večinoma zasajena z oljkami, vinsko trt in delno tudi z rožiči.
Prišel je dan, ko smo se odpravili proti Sloveniji. Pot domov nas je vodila čez Pelješac, novi most po dolini reke Neretve, kjer smo si nakupili prve mandarine po avtocesti do Metlike in čez »Dolenjski Triglav« mimo Novega mesta do Trebnjega.
Ob koncu tabora lahko rečemo…bilo je lepo, polno novih izkušenj, novih poti, lepih krajev. Otok Korčula je res lep in zelen s prijaznimi ljudmi.
Vsi udeleženci smo se imeli lepo, veliko smo se pogovarjali in smejali ter si skupaj zaželeli, da bo še naslednjo leto tabor planinskega društva Trebnje.
Prvi vikend v septembru je na Trdinovem vrhu potekal tečaj za Varuha gorske narave. Na zaključek s pohodom po učni poti Trdinov vrh smo bili vabljeni vsi gorski stražarji, varuhi gorske narave ter vsi ljubitelji narave in naših prelepih Gorjancev. Zaključka, ki je potekal v nedeljo, 08.09.2024 se ga je udeležilo 8 gorskih stražarjev in varuhov gorske narave iz PD Trebnje. Ekskurzijo smo začeli pri izviru Gospodična, ki je ena izmed najbolj vabljivih znamenitosti Gorjancev. Med najbolj znane studence ga je povzdignilo ljudsko izročilo o njegovi bajeslovni zdravilni vodi s pomlajevalno močjo. Od izvira Gospodična smo se povzpeli na Trdinov vrh, ki je s 1178 m.n.v. najvišji vrh Gorjancev in Dolenjske. Po kratkem počitku smo se odpravili naprej po učni poti skozi košenice Trdinovega vrha, po robu pragozda, ki je zavarovan kot naravni rezervat vse do Miklavža. Ljudsko izročilo pripoveduje, da je na košenicah pri Miklavžu nekoč stala vas. Njene prebivalce Gorjance, naj bi pregnale rjave mravlje. Bile naj bi tako nadležne, da so morali okoli sebe kuriti ogenj v hišah, da so se lahko naspali. Ker pa je bilo stanje glede mravelj nevzdržno, so se ljudje preselili v Gor. Sudodol, na košenicah pa je še danes veliko mravljišč. Na Miklavžu smo si ogledali tudi že en teden prižgano oglarsko kopo. Pot pa nas je vodila naprej do Krvavega kamna nazaj do planinskega doma Gospodična. Učna pot je bila dolga dobrih 8 km in zelo zanimiva tudi za nas Dolenjce. Za nove varuhe narave iz drugih delov Slovenije pa je bila pot pravljična polna bajk in anekdot.
Napisala Brigita Jenkole, načelnica GS in VGN PD Trebnje
Planinsko društvo Trebnje je bogatejše še za dva strokovno usposobljena markacista, ki sta tečaj opravila v Vratih v trajanju 30 ur, ter pridobila naziv MARKACIST PZS kategorije A, za kar jima iskreno čestitamo.
Skupina manj mladih (38) pri OD Trebnje s pridruženimi skupinami DMS Novo mesto, DUT, DU Mirna smo se odpravili 4.9.2024 na pohod proti Pokljuki. Zbrali smo se ob 7.00 uri na avtobusni postaji Trebnje ter se odpeljali proti Rudnemu polju do spomenika NOB. Nadaljevali smo peš proti Blejski koči na Lipanci. Sledila je kratka pavza. Pot smo nadaljevali po dokaj strmi poti na Mrežce (1965m visokem vrhu), kjer smo si privoščili malico iz nahrbtnikov, ter se napasli ob čudovitem sončnem vremenu, pogledih na naše prelepe vršace s Triglavom v ozadju. Nadaljevali po varovanem območju na sedlo in Lipanski vrh (1974 metrov). Sledilo je ponovno »štempljanje« v planinske knjižice in nadaljevanje po poti nazaj do Blejske koče na Lipanci. Kratek postanek, malica, pijača in nadaljevanje po gozdni poti do avtobusa, seveda ni manjkalo razpustitve po gozdu in nabiranje gob, lisičk. Ob 15.00 uri smo z avtobusom odšli proti domu. Vsi celi, zdravi, polni vtisov, z željami po dodatnih pohodih.
Poletje se počasi poslavlja in markacisti PD Trebnje smo že pošteno poprijeli za delo. Nekaj markacistov je opravilo obhode po naših markiranih poteh in nato so poročali kakšno je stanje na terenu. Prvo jesensko akcijo markacistov smo izvedli v četrtek, 05.09.2024. Zbralo se nas je kar 12 markacistov in zaradi nujnosti dela smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina se je odpravila na pot Rdeči Kal proti Ostremu vrhu, kjer so čistili in odstranjevali podrta drevesa ter obnavljali markacije. Druga skupina pa smo odšli iz Mirne proti Debencu. Tu smo obnavljali markacije in risali nove ter odstranjevali podrast. Ob zaključku uspešne akcije smo se dogovorili o akcijah, ki bodo potekale še naprej in sicer vsak četrtek v mesecu septembru. Seveda, če bo vreme na naši strani.
