Tokratni društveni pohod je bil organiziran v nedeljo, 21. 6. 2026, na 2050 m visoki Viševnik, ki se dviguje severozahodno od Rudnega polja na Pokljuki.

S parkirišča na  Rudnem  polju (1347mnv) smo se mimo vojašnice  usmerili po markirani poti do razcepa na Zlatih vodah. Po krajšem postanku smo pot nadaljevali naravnost po bolj strmi poti v smeri Viševnika. Po nekaj minutah hoje smo prispeli na manjše sedelce, s katerega se nam je odprl lep razgled na Bohinjsko – Tolminske gore.

Nadaljevali smo po planinski poti, ki se je vzpenjala skozi pas rušja in nas kmalu pripeljala na strma travnata pobočja, čez katera smo se nato vzpeli na greben Viševnika. Sledilo je kratko prečenje kamnitega pobočja, nato smo stopili že pod sam vrh Viševnika. Po kratkem strmem vzponu nas je pot pripeljala na razgleden vrh.

Po daljšem počitku, čudovitih razgledih in obveznem fotografiranju smo pot nadaljevali na Srenjski preval od koder smo se spustili v dolinico Jezerce in po markirani poti nadaljevali proti planini Konjščica.

S planine smo po krajšem vzponu čez pašnike in gozd stopili na markirano pot, ki vodi z Rudnega polja mimo Vodnikovega doma proti Triglavu in se po prijetni senci polni novih vtisov in doživetji vrnili na izhodišče naše krožne poti.

Tudi letos smo se PD Trebnje na povabilo Občine Trebnje z veseljem odzvali, da na sobotnih ustvarjalnih delavnicah predstavim delo Cici planincev. 

Na svoji stojnici smo predstavili naše društvo ter opremo, ki jo potrebujemo za varno pot v hribe. Glavni namen pa je bil pokazati otrokom, da so lahko dejavnosti, ki so povezane z hribi in naravo lahko zelo zabavne.

Tako nas je na stojnici budno opazoval Knafi, lutka, ki jo Cici planinci že dobro poznajo. Poleg njega so bile didaktične igre Kaj vse gre v nahrbnik? In sestavljanka Pozdravi iz hribov! Otroci so imeli v senci na voljo tudi igri Spomin, kjer so iskali pare slikic.

Največ zanimanja je bilo pri risanju markacij na leseno deščico in pri izdelavi daljnogleda, planinca in gozda iz trdega papirja.

V senci pa so otroci imeli možnost barvanja pobarvank.

Na koncu so otroci dobili medaljo, ker so si skupaj s starši vzeli čas in ustvarjali z nami.

Brigita Jenkole, mentorica mladinske planinske skupine PD Trebnje

Foto Brigita Jenkole

V ponedeljek, 15.06.2026 smo se Cici planinci PD Trebnje zbrali še zadnjič v tem šolskem letu. Kot pogosto to šolsko leto, smo tudi v ponedeljek pogledovali v nebo in se spraševali ali bo vreme zdržalo?

In vreme je nam šlo na roke. Dobili smo se pri ribniku Blato. Takoj na začetku smo opravili svečani del, ker smo se bali, da se bo vreme poslabšalo. Otroci so za spomin na Cici planince dobili majice, katere je vsem otrokom doniral Avto Slak Trebnje.

Nato smo se sprehodili okoli ribnika in na koncu posladkali s sadjem in slaščicami.

Ob prijetnem druženju smo si obljubili, da se jeseni vidimo.

Ob koncu šolskega leta bi se še enkrat rada zahvalila vsem, ki mi pomagajo pri uresničevanju projekta in mi vedno priskočijo na pomoč….Še enkrat hvala Avto Slaku Trebnje, Pekarni Vrhtrebnje z Matjažem Novakom, Dani Mirna in predvsem hvala Kopo d.o.o. Mirna ter ga. Barbari Kolenc, ki mi omogoča nakup rekvizitov s katerimi popestrim naše aktivne sprehode.

Hvala tudi Dragici in Zvonetu, ki mi vedno priskočita na pomoč.

V prvi vrsti pa gre zahvala staršem mojih Cici planincem, ki so videli pomen gibanja v predšolskem obdobju v naravi, v gozdu, ki je čisto blizu nas in otrokom, ki vedno pridejo polni energije in nasmehov.

Vsem želim veselo, polno novih dogodivščin in predvsem brezskrbno poletje in se vidimo jeseni.

Brigita Jenkole, mentorica mladinske planinske skupine PD Trebnje

V soboto, 13.06.2026 se nas je kar 55 planincev iz vseh dolenjskih  planinskih društev zbralo v Novem mestu in se z avtobusom odpeljalo proti Pohorju.

Udeležili smo se veličastnega dogodka, Dneva slovenskih planincev pri Koči na Arehu in 125 let Planinskega društva Ruše. 

Nismo samo obiskali te prireditve, predhodno smo spoznali mogočne pohorske gozdove. Avtobus nas je odložil malo nad slapom Skalca nato smo se odpravili proti Mariborski koči. Že pri Mariborski koči smo naleteli na številne planinske prijatelje iz vse Slovenije.

Pravo svečano vzdušje pa nas je pričakalo pri Ruški koči na Arehu, kjer se je zbrala množica planincev.  Ker smo iz Dolenjske prišli kar velika skupina, nas je prišel ob prihodu pozdravit novi predsednik Planinske zveze Slovenije, mag. Martin Šolar.

Na prireditvi je nekaj besed povedal predsednik PZS, mag. Martin Šolar ter predsednik PD Ruše. Ob prireditvi pa je Planinska zveza Slovenije prikazala številne dejavnosti.

Da smo v gorah vsi prijatelji in spoštljivi do drugih, predvsem pa spoštljivi do narave se je pokazalo na tradicionalni prireditvi in Dnevu planincev.

Upajmo, da se vidimo naslednje leto ob istem času.

Brigita Jenkole, načelnica VGN in GS PD Trebnje

Foto: Majda Zagorec in Rudi Skobe

V soboto, 06.06.26 sva se markacista PD Trebnje udeležili markacijske akcije v okviru MDO Dolenjske in Bele krajine. Pomoč so potrebovali markacisti PD Kočevje. 

Zbralo se nas je 35 markacistov ter se razdelili v 6 skupin. Vsaka skupina je odšla na svojo lokacijo s svojo zadolžitvijo. 

V skupini s PD Polet Šentrupert in PD Kočevje smo obnovili 2,5 km dolg del odseka Kočevske planinske poti med Ledeno jamo in Slovenskim vrhom.  

Pot delno poteka po manj vzdrževani gosdni cesti in delno po dobro vzdrževani gramozirani cesti, ves čas po gebenu ca 900 – 920 m nm. Na poti smo obnavljali že obstoječe markacije ter čistili veliko podrasti. 

Od izhodišča smo se nato odpeljali proti Koči pri Jelenovem grebenu, kjer smo se zbrali vsi markacisti. Sledila je skupinsko fotografiranje, topla malica ter druženje.

Vso pot smo spremljali ptičje petje v okolici, pot toplo priporočam za pohod po gozdu odmaknjenem od gneče!

Napisal Tomaž Šijanec, markacist A PD Trebnje

V okviru planinskega krožka smo se podali na zadnji planinski pohod v eno najlepših alpskih dolin – Tamar. Že sama pot nas je vodila skozi pokrajino, kjer narava in slovenska športna zgodovina hodita z roko v roki. Pohod smo začeli v Planici, zibelki smučarskih skokov in poletov, kjer se pišejo številni svetovni mejniki ter nepozabne športne zgodbe. Ob pogledu na mogočne letalnice smo hitro začutili poseben utrip kraja, nato pa korake usmerili proti miru in lepoti Tamarja.

Pot nas je vodila po prijetni gozdni stezi, ob šumenju slapa Nadiža in svežem gorskem zraku. Med hojo smo opazovali vrhove Julijskih Alp, poslušali ptičje petje in uživali v družbi drug drugega. Z vsakim korakom se je dolina bolj odpirala, pred nami pa se je vedno bolj mogočno dvigal Jalovec – gora, ki s svojo značilno podobo velja za enega najlepših slovenskih vrhov. Njegova silhueta ni naključno tudi del grba Planinska zveza Slovenije, saj simbolizira slovensko gorstvo, planinsko tradicijo, pogum in ljubezen do gora.

Tamar nas je pričakal v vsej svoji lepoti. Zelene planine, bele stene okoliških vrhov in spokojnost doline so ustvarili trenutke, ki jih ni mogoče ujeti le na fotografijo, temveč ostanejo shranjeni predvsem v spominu. Pri Dom v Tamarju smo si privoščili zaslužen počitek, okrepčilo in nekaj časa za občudovanje narave, ki nas vedno znova uči spoštovanja, vztrajnosti in povezanosti.

Takšni pohodi niso le športna dejavnost, ampak dragocena izkušnja. Učenci na njih spoznavajo lepote slovenske pokrajine, krepijo prijateljstvo, medsebojno pomoč in veselje do gibanja v naravi. Veseli nas, da smo šolsko planinsko sezono zaključili prav v dolini Tamar – kraju, kjer človek zares začuti veličino gora in moč narave.

Ob zaključku pa iskrena hvala našim vsakoletnim planinskim vodnikom iz PD Trebnje, ki z veliko predanostjo, izkušnjami in srčnostjo varno bedijo nad vsakim našim korakom. Hvaležni smo jim za skrbno načrtovane pohode, zanimive zgodbe, potrpežljivost ter dragoceno znanje, s katerim nas učijo planinskega bontona, kulture in spoštljivega odnosa do narave. Prav zaradi njih naši pohodi niso le pot med gorami, ampak tudi pot učenja, povezovanja in lepih skupnih doživetij.

Tadeja Doles Rogelj

V maju smo se Cici planinci zbrali v sredo, 20.05.2026 ob 17.00 uri na parkirišču pri športni trgovini Vita na Studencu. Tudi to pot smo pogledovali v nebo, ker so bile napovedane krajevne padavine. A je vreme bilo nam naklonjeno.

Iz parkirišča smo zavili v gozd, kjer so otroke in starše že čakale prve ovire. Pajkova mreža, na kateri so bili pripeti baloni, trikotno plezalo ter tunel. Nato smo sledili markacijam ter prišli do naslednje postaje, kjer so otroci s voščenkami barvali metulje. Na jasi smo se vsi usedli na padalo, kjer so otroci poslušali zgodbo o metulju Modrinu. V zgodbi smo spoznali, da so določeni metulji zaščiteni in da so zelo redki.

V naslednji postaji so otroci metali žoge v cilj ter se urili v natančnosti. Na zadnji postaji so iskali pare slik  na temo planinstva.

Po dobri uri druženja smo prišli na cilj, kjer je sledila malica in obvezen žig v knjižico.

Naslednje srečanje bo zadnje v tem šolskem letu, kjer se bomo poslovili za čas počitnic, otroci pa bodo dobili praktično darilo, katerega nam je doniral Avto Slak Trebnje.

Napisala in foto: Brigita Jenkole, mentorica mladinske planinske skupine PD Trebnje

V soboto, 09.05.2026, nam je bilo vreme resnično naklonjeno, ko smo se varuhi gorske narave, gorski stražarji in vsi ljubitelji narave iz vseh dolenjskih planinskih društev odpravili na naravovarstveno ekskurzijo v Kamniško Bistrico.

Ekskurzijo smo poklonili vodi, ki je vir življenja. Brez nje ne bi bilo življenja na Zemlji, zato moramo skrbeti za čistost in ohranjanje voda, zlasti pitne vode, kar se naravovarstveniki dobro zavedamo. Kakšno moč ima voda smo dobro spoznali in videli na naši poti ob Kamniški Bistrici.

Z avtobusom smo se pripeljali do spodnje postaje žičnice na Veliko planino. Od parkirišča smo šli kakih 200 m nizvodno preko mostu in nato na Koželjevo pot.

Pot, ki nosi ime po kamniškem planincu, nekdanjemu predsedniku PD Kamnik, vodij gorske reševalne službe in slikarju gora Maksu Koželju (1883-1956), je bila ponovno obnovljena v letih 2007 in 2008, s čimer so počastili 115-letnico prve podružnice Slovenskega planinskega društva, ustanovljenega v Kamniku leta1893.

Na poti ob reki nas je ves čas spremljala čista in žuboreča rečica, nad nami so se v oblakih dvigali Grintavci.

Z nasprotne strani se v Bistrico steka več pritokov, potok iz Dolskega grabna, Kopiščnica s slapom in Kamniška Bela. Proti koncu poti pridemo do Predaslja, kjer je Bistrica vrezala v apnenec do 35 metrov globoko sotesko. Ponekod sta si bregova le dva do tri metre vsaksebi. Zgornji Veliki Predaselj je dolg 100 metrov. V njem je zagozdena skala, čez katero je speljana steza. V Malem Predaslju nekoliko nižje se voda v malih koritih razigra. Enako kot zgoraj se je tudi tukaj ukleščila skala. Pod njo se je leta 1891 zagozdili hlodi, ki so ustvarili slap in manjše jezerce. 26.10.1952 je pregrada popustila, z njo pa sta izginila tudi slap in jezerce.

Ko smo prečkali Kamniško Belo smo obiskali še Spominski park, ki je posvečen vsem gornikom, ki so svojo življenjsko pot  sklenili tam, kjer so bili najraje, v gorah.

Na koncu nas je pot vodila do Doma v Kamniški Bistrici, kjer smo si ogledali še izvire Kamniške Bistrice. Po krajšem počitku in malici smo se odpeljali nazaj na Dolenjsko.

Koželjeva pot so še enkrat dobro obnovili po hudih poplavah leta 2022 in so jo odprli poleti 2024.

Še nekaj podatkov: prehodili smo dobrih 7 km ter premagali 500 metrov nadmorske višine.

Napisala: Brigita Jenkole, načelnica VGN in GS PD Trebnje

Foto: Božo Zajc