IZLET OB REKI TEMENICI
Izhodišče poti je železniška postaja v Mirni Peči. Na našo pot začnemo po cesti do Biške vasi, kjer zavijem levo, do reke Temenice. Tu nadaljujemo po levem bregu navzgor po čudoviti dolini do Zijala, kjer reka zopet privre na dan. Nadaljujemo navzgor proti lepemu razgledišču na višini 410 m, kjer stoji cerkvica Sv. Ane. Do tu smo potrebovali 1,5 ure. Nadaljujemo proti zahodu, kjer nas markacije popeljejo nad kamnolomom do železniške proge, ki jo prečimo in nadaljujemo po gozdu do ponora Rupe, kjer reka izgine pod površje. Tu nadaljujemo do glavne ceste Trebnje – Mirna Peč, kjer zavijemo desno do Ponikev. Pred gostiščem Rakar zavijemo levo skozi vas in nato po kolovozni poti do gozda. Sledi vzpon do vasi Repče in dalje po cesti na Trebni vrh ( 581 m ) in do planinskega doma na Vrhtrebnjem, kjer je čudovit razgled po Dolenjski. Ob lepem vremenu se nam pogled odpre vse tja do Kamniških planin in Triglava. Od Sv. Ane do tu smo potrebovali dve uri. Sledi še spust mimo Male in Velike jame do Trebnjega ( 0,5 ure).Torej nekaj dobre volje pa malo sonca, pa gremo!.
LEVSTIKOVA POT ®*
Za pot “Od Litije do Čateža” je potrebnih 5 ur hoje. Prvi del poti se delno prekriva z Badjurovo krožno pot. Pot vas bo vodila iz Litije skozi Šmartno do Jelše, skozi Presko do Grmade, najvišje točke poti s 700 metri nadmorske višine, nato pa na Dolenjsko skozi z vinogradi zasejani Gobnik v Moravče, kamor je pred poldrugim stoletjem k Toni Zidarjevi zahajal tudi Fran Levstik. Od tam pa do Čateža do prijetnega domačega gostišča Tončkov dom, kjer si boste privoščili domačo hrano in pijačo. Kupili pa si boste lahko tudi spominske razglednice, priponke in seveda v svoje dnevnike odtisnili spominski žig. Sporazum o organizaciji popotništva po Levstikovi poti od Litije do Čateža. http://www.narava-b.si/lp/lp18.htm.
®* – Registrirana blagovna znamka pri Uradu za varstvo industrijske lastnine
VINOGRADNIŠKE PEŠPOTI
vodijo po krajnih obronkih dolenjskega vinogradniškega področja, kjer se prideluje predvsem cviček. Ponujajo se tri zelo slikovite pešpoti, od katerih sta dve krožni. Markirane so z rumenim trtnim listom in modrim grozdom, rdeči vrček pa označuje gostinsko ponudbo na poti. Pešpoti potekajo po razgibanih, prijaznih vinorodnih goricah, mimo skrbno negovanih vinogradov in značilnih dolenjskih zidanic. Na vseh poteh se se ponuja čudovit razgled na sosednje gorice, po dolenjskem in zasavskem gričevju ter Kamniških in Julijskih Alpah. Izhodišče za pohod po vinogradniških pešpoteh je Čatež pod Zaplazom, ki je poznan kot zaključna točka Levstikove poti od Litije do Čateža. Prva pot vodi iz Čateža do vinske gorice Debeli vrh. Zahteva dve in pol ure hoje brez večjih višinskih razlik. Glavni kraji mimo katerih je pot speljana so: Razbor, Zagrič, lovska koča Lačni vrh, Sevno, Kopačija, Mišji dol, Mihelca, Slivnikov vrh, Debeli hrib (503 m). Vrnitev je lahko po isti poti do Čateža ali pa po asfaltirani cesti do Temenice (20 minut), kjer je avtobusna povezava. Druga pot je krožna in zahteva dve in pol ure hoje. Iz Čateža na Čatežko Goro (najstarejše zidanice in hrami) do Zagriča na Zaplaški hrib (609 m), mimo romarske cerkve na Zaplazu (zdravilni studenec) preko vinogradov in zidanic zopet do izhodišča na Čatežu. Tretja pot je tudi krožna in zahteva prav tako dve uri in pol hoje. Kraji, ki se vrstijo ob poti so: Čatež, Krivec, Sleme, Nišče, nad vasjo Zagorica, Zemljica, Trebanjski vrh, Žejnik, do potočka Cedilnica v dolini, vzpon na gorico Goljek, Sejenice, Hrib, Dolenja vas, mimo TEM Čatež in Centra obšolskih dejavnosti nazaj na Čatež.
BARAGOVA POHODNA POT
Začenja se v Trebjem, kjer lahko vidimo Trebanjski grad, Galerijo likovnih Samorastnikov, Župnijsko cerkev v Trebnjem, kjer stoji tudi Baragov kip. Pot se nadaljuje do Male vasi, kjer lahko obiščemo rojstno hišo Friderika Barage. Čez Knežjo vas se odpravimo v Dobrnič. Tam si lahko ogledamo cerkev sv. Jurija in se preko Grmade in Vrhtrebnjega spustimo v Trebnje, kjer smo jo tudi začeli.
PEŠ POT IZ MOKRONOGA NA DEBENEC
Pot traja 2 uri in se začne v starem trškem naselju Mokronogu, kjer lahko občudujemo župnjisko cerkev sv. Tilna in ostanke gradu na vrhu griča. Pot nas vodi mimo Žalostne gore, čez vas Ribjek, ob robu gozda mimo manjšega kamnoloma do Belega griča, kjer lahko na začetku vasi vidimo dvojni kozolec – toplar. Vzpnemo se na 401 m visok Križni vrh, kjer imamo čudovit razgled na Mirnsko dolino in njene vasi. Tam je tudi cerkev sv. Križa. Ko nadaljujemo pot mimo Gorenje vasi proti Debencu lahko v daljavi občudujemo Šentrupert in njegovo dvostolpno gotsko cerkev sv. Ruperta. Pot iz Mokronoga na Debenec nas vodi po zgodovinsko zelo pomembnem območju. Tu je namreč veliko najdišč grobišč iz mlajše in starejše železne dobe. Mimo vinogradov in zidanic se spustimo proti vasi Bačje, potem pa navzgor do planinske koče Plaz na Debencu.
POHODNA POT Z MIRNE NA DEBENEC
Pot traja 1 uro in 15 minut se začne na Mirni kjer lahko občudujemo župnjisko cerkev sv. Janeza Krstnika in čudovit most v osrčju kraja. Debenec se dviga južno od Mirne. Odpravimo se proti zaselku Zapuže, med potjo prečkamo železnico. Na levi strani na vrhu naselja zagledamo grad Zapuže iz leta 1578, ki je bil tudi zatočišče protestantov, zdaj pa so tam stanovanja. Skozi gozd se vzpenjamo do vinorodnih območji Reber in Stan. Po asfatirani cesti pridemo do kapele Žalostne Matere Božje iz druge polovice 19. stoletja. Po kolovozni poti, ki vodi skozi gozd se povzpnemo na vrh Debenca.
POHODNA POT IZ TREBNJEGA NA DEBENEC
Pohodna pot traja 3 ure. Začne se v Trebnjem, kjer lahko vidimo trebanjski grad na drugem bregu Temenice, župnjisko cerkev Marijinega vnebovzetja in Galerijo likovnih samorastnikov. Nadaljujemo proti Starem trgu mimo Dolenjega Medvedjega sela, kjer se usmeri v gozd. Do vasi Rodine vodi kolovoz tam pa zavijemo v smer Meglenika in Lipnika. Spremljajo nas vinogradi in zidanice. Pot za kratek čas zavije v gozd potem pa gremo spet med vinogradi na območju Lipnika. Ustavimo se lahko pri spomeniku Slobodanovi četi 1. dolenjskega partizanskega bataljona. To je hkrati tudi zadnja postojanka do katere se da priti tudi z avtom iz smeri Gradišče ali Dolge njive. Od spomenika vodi gozdni kolovoz ob Blatnem klancu. Držimo se markacij do poljske poti, ki mimo zidanic in vinogradov vodi do Debenca in planinske koče Plaz.
IZ TREBNJEGA NA VRHTREBNJE
Pot je dolga 45 minut in v variantni smeri 50 minut. Začetni kraj je Trebnje ( ž.c. Marijinega vnebovzetja, galerija likovnih Samorastikov, Trebanjski grad), mimo gradu se pot vzpenja skozi gozd, pri skalah vstop v Veliko jamo (100 m; arheološko zanimiva – poseljenost že v prazgodovini) ter Malo jamo, ki je težje dostopna. Ko se gozd razredči pridemo pod vas Vrhtrebnje, kjer pogled sega do Čateža in Medvedjeka. Pot se nadaljuje mimo lovske koče, ki je tik pod najvišjo točko Trebnji vrh (581 m ). Variantna smer vodi skozi Odrgo (lep pogled na mesto Trebnje), je daljša, vendar položnejša. Iz Odrge se dvigamo 200 m do gozda, mimo vrtač preidemo na pobočje Trebnjega vrha, kjer se poti združijo.
VORANČEVA POT OD MOKRONOGA DO PIJANE GORE ( 14km, 3h)
“Hodil sem morda po najlepših krajih sveta, po krajih, ki so po svoji legi, po svojem modrem nebu in po svojih prečudovitih barvah najlepši na Slovenskem”, je zapisal o svojem potopisu od Mokronoga do Pijane gore Prežihov Voranc. O tem se lahko prepričate kot pohodnik na omenjeni Vorančevi poti. Pot se začne v Mokronogu pri gostilni Zlata kaplja, poteka preko krajevne skupnosti Tržišče (Pavla vas, Malkovec) in se konča pri Luzarjevi zidanici v občini Škocjan. V oktobru lahko prehodite pot v okviru tradicionalnega pohoda. Vsako leto popestrijo tradicionalni pohod prijazni domačini z domačimi dobrotami, pevci in godci. V prijavnino je vključena tudi malica in avtobusni prevoz nazaj.
POHODNA POT: Šentrupert – Zadraga – Okrog – Vesela gora – Šentrupert
Pot se začenja v centru Šentruperta in se nadaljuje v smeri Kamenja v gozd, kjer prečkamo potok in se pot zopet povzpne. Ko se konča gozd, imamo prvič priložnost opazovati Šentrupert. Mimo dolenjski zidanic pridemo do lepe jase pod hribom Nebesa, kjer se nam odpre čudovit pogled na celotno mirensko dolino. Pot nadaljujemo proti Okrogu. Skozi Ravne mimo zidanic se po prelepi poti spustimo v tiho Dolino Velikega vrha. Še zadnjič se vzpnemo na Okrog, kjer si lahko ogledamo cerkev sv. Barbare in si lahko privoščimo postanek na kmečkem turizmu pri Vidi. Pot nadaljujemo do gradu Škrljevo, naprej do Vesele gore, kjer si lahko ogledamo baročno cerkev sv. Frančiška in se vrnemo v Šentrupert z eno najlepših gotskih cerkva v Sloveniji. Tematski poudarki izleta – učne poti: vodenje po kmetiji, spoznavanje spomladanski cvetic, ogled gozda ali pogovor z lovcem ali gozdarjem, ogled dela na polju, razgovor z ilustratorjem, degustacija čebeljih pridelkov in pogovor s čebelami in s čebelarjem, prikaz dela s kmečkim orodjem in stroji, pogovor s sadjarjem in pogovor z vinogradnikom.
VALENTINOV POHOD
V februarju se lahko udeležite pohoda, ki ga organizira Društvo vinogradnikov Trebnje.
ROMANJE OD VESELE GORE DO ČATEŽA (20km, 3,5 – 4h)
Tradicionalni pohod je organiziran v mesecu maju in ga organizirata KD Šentrupert in Vinogradniško-turistično društvo Čatež. Pot lahko razberete iz spodnjega zemljevida:
V pripravi je tudi pešpot: POT PO DOLINI REKE TEMENICE
Načrtovana pot je dolga dobrih 5 km in je potrebna dobra ura zmerne hoje. Pot se prične na Ponikvah pri podružnični cerkvi sv. Marjete in se nadaljuje do vasi Grm. Po obstoječih kolovozih in stezah, preko travnikov in gozdov, mimo Kozje jame in brezna Risanice dospemo do vrha Sv. Ane ter do istoimenske cerkvice. Cerkvica je srednjeveškega porekla z gotskim glavnim portalom, ki je bila ob koncu 17. stoletja bila barokizirana. Glavni baročni oltar je iz prve polovice 18. stoletja.
STEKLASOVA POHODNA POT
Ime poti je izbrano v spomin na Ivana Steklaso, čigar knjiga Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem iz leta 1913 predstavlja neprecenljiv vir za raziskovanje bogate kulturne dediščine in zgodovinske tradicije šentruperske mikroregije. Steklasova pohodna pot se začenja v Šentrupertu na trgu pri kozolčku. Na reliefu Šentruperta z okolico si lahko ogledamo pot, ki jo bomo prehodili. Mimo Križevega Pota in Vesele Gore vodi do gradu Škrljevo in skozi vas Ravnik in Ostrež na področje Apnenika. Od tu se spusti v Koromandijo in povzpne na razgledni Okrog. Iz nižje ležeče Zadrage se spusti v še nižjo Drago in nato vzpne na Hom in Nebesa. nadaljuje se mimo Ukenberka in Slevca na Viher in Hrastno. Od tu se spusti na Vrh, Kamnje in Poštaje. Pot se zaključi v Šentrupertu, kjer se je tudi začela. Poleg gozdov in plodnih tal, iz katerih kali in raste življenje in se s trudom človeka pretaka tudi vanj, srečujemo na Steklasovi poti tudi bogate kulturne sledi. Varujmo to našo skupno bogastvo, da ga bodo lahko občudovali in uživali tudi drugi, ki bodo prišli za nami. Celotna pot je dolga 20 km, od tega je 8 km asfalta, 1,5 km makedama in 10,5 km gozdnih poti. Pot prehodimo v petih urah zmerne hoje. Na poti bomo srečevali Knafeljčevo markacijo – rdeč krog z rumenim krogom v sredini – lesene smerokaze z napisom »Steklasova pohodna pot«, o pomembnejših lokacijah nas opozarjajo označevalne table, tu in tam pa so postavljene tudi opozorilne table, npr. »Varujmo naravo« ali »Ohranimo čiste vode«. Če ni označeno drugače, se držite poti, po kateri hodite. Ne iščite bližnjic, ker s tem pospešujete uničevanje okolja in plašite divjad. Dokaz o prehojeni poti je pet žigov, ki si jih vnesete na za to določeno mesto v zloženki. Žige boste našli v ličnih skrinjicah na pročelju graščine na Veseli gori ( 1 ), pri p.c.sv. Barbare na Okrogu ( 2 ), na križišču pri Ribogojnici Možina v Dragi ( 3 ), na pročelju zidanice turistične kmetije Pri Deželanu ( 4 ) in v Gostilni Jaklič v Šentrupertu ( 5 ).
ARHEOLOŠKA POT PRI SV. PETRU GORENJI MOKRONOG
Debenško hribovje južno od Mokronoga ni visoko, a ima strma pobočja, ozke in močvirne doline ter je zato težko prehodno. To so narave danost, ki jih v dobrih časih nihče ne ceni, postanejo pa odločilne, ko je osebna varnost najvažnejša. Propadanje rimskega cesarstva v 4. in 5. st. so spremljale pogoste državljanske vojne in vpadi posameznih ljudstev, ki so si obetali vojni plen ali pa celo naselitev v zanje sanjskih deželah. Cilj je bila zlasti še vedno bogata Italija. Domačini so se zato začeli umikati v bolj obročne kraje in eno takšnih pribežališč je postalo Debenško hribovje. Tu se jim je posrečilo preživeti še v čas po dokončnem propadu zahodnorimskega cesarstva in začasne naselitve različnih germanskih ljudstev, dočakali so prihod Slovanov in od njih dobili ime Vlahi. V naslednjih stoletjih s se oboji spojili v nov rod slovanskega jezika, a z močnimi izročilo o starejših časih. Predslovanska vodna imena so na Slovenskem značilna zgolj za velike reke, a posebnost okolice Mokronoga je v tem, da taka imena nosijo tudi številni majhni potoki (npr. Sotla), kar brez dolgotrajnega skupnega življenja Vlahov in Slovanov ne bi bilo mogoče.Tudi izročilo o leseni cerkvici prvih kristjanov na Gornjem Mokronogu je preživelo srečanje obojih. Ali je potem ujemanje usmeritve grobov na Vranskem bregu in cerkvene osi bližnjega Sv. Petra zgolj golo naključje? Gorenji Mokronog je burkal domišljijo že v 19. stoletju. Tako je še vedno izredno živa legenda o svetih bratih, Cirilu (Konstantinu) in Metodu, ki naj bo se na svoji poti v Rim ustavila v Gorenjem Mokronogu in maševala v tamkajšnji romanski rotundi – kostnici. Notica je seveda umetno vnesena v zavest ljudi preko takrat prvega slovenskega časopisa Kmetijske in rokodelske novice. To je bila preprosta reakcija na politične razmere. Pod vplivom takrat nastajajočega panslavizma je bilo v visokosrednjeveško romarsko rotundo povsem samovoljno vpeto še maševanje slovanskih apostolov iz 19. stoletja. In kaj kažejo prve terenske raziskave? Skupek najdišč na Gorenjem Mokronogu ( Sv. Peter, Vrajski breg, Grad) predstavlja zgodovinski zapis, ki na Slovenskem nima para. Njegova pripoved namreč teče o dveh slabo poznanih dobah, ki pa sta zelo pomembni za poznavanje slovenske zgodovine: o prehodu iz vlaške pozne antike v slovanski zgodnji srednji vek ter o nastanku mogočnega fevdalnega gradu. 19.st. je čas rojevanja novodobnih slovenskih narodnih mitov. Eden med njimi je tudi predstava o srednjeveški družbi na Slovenskem, za katero naj bi bili značilen izkoriščevalski odnos pohlepnih nemških graščakov, ki so ubogemu slovenskemu tlačanu brezobzirno odvzelo celo zadnji belič. Prostor grajskih razvalin Gorenjega Mokronoga pa nakazuje drugačno zgodbo. O staroslovanskih koreninah gradu in o poslednji bitki z upornimi kmeti, med katerimi so bili lahko tudi tisti iz bližnje Nemške (danes Slovenske) Vasi. Tudi poganski Slovani so pustili svoje sledove. Slutimo jih lahko v skupku teh svetih imen. Podobne poznamo tu in tam iz slovanskega sveta. Na Dolenjskem so tu prvič dokazana. Gre za ledinsko ime Ragac ( Rogatec), Sveti vrh z Marijino cerkvijo, (Gorenji) Mokronog s Sv. Petrom. Gre za kraje kjer so častili bogove neba, zemlje ter ognja in vode.
VRAJSKI BREG »Vrajk« ali »Vrajski breg« je narečna izpeljava mestnika imena » v raju«. Raj, kristjanom pomeni nebesa, je poganom pomenil deželo, v katero po smrti odidejo duše. Tu se od druge polovice 19. st. dalje pri zemeljskih delih večkrat naleteli na okostne grobove, v zadnjem času predvsem pri kopanju peska. Poleg tega je ljudsko izročilo bajalo o leseni cerkvici prvih kristjanov, ki naj bo stala tam nekje. Vse grobovi so bili vkopani v vzhodno pobočje, v ravnici vrh grebena jih ni bilo. Pač pa so bili ostanki manjše okroglaste lesene zgradbe, ki jo nakazujejo sledi dvanajstih jamic za stojke. Misel, da gre za skrajno preprosto cerkvico, o kateri govori izročilo, se ponuja kot povsem verjetna. Govori o času, ko je cerkvena organizacija s šolanimi duhovniki propadla, ostali so samo še ljudje iz ljudstva, ki so prevzeli njihovo vlogo. S stališča uradne cerkve je šlo za nepravoverno posnemanje. A kot so bili ljudje zadovoljni z leseno kolibo,ki jim je zamenjala pravo cerkev, tako so bili zadovoljni z neizobraženim vaškim duhovnikom, ki jih je krstil. Ko so konec 18. st. v Panoniji vojaško posegli Franki ter njihovi zavezniki, so celo tam še naleteli na nepismene duhovnike, kot jih imenujejo pisni viri. Poznamo le severozahodni rob grobišča. Ostali del je še neraziskan. Izkop na južnem robu peskokopa je odkril okostno grobišče s 15 ohranjenimi in 5 uničenimi oz. delno ohranjenimi pokopi. Pravokotaste grobne jame so bile usmerjene proti vzhodu jesenskega sonca in plitvo vkopane v podlago iz preperelega dolomitnega peščenjaka. V grobovih so bili maloštevilni a značilni pridatki iz konca 6. in 7. stoletja: dva bronasta uhana s košarico, nogi poznoantičnih čaš, ko jo ju drugotno uporabili za otroško ropotuljico, dve železni pasni sponi, valjaste in okrogle jagode iz steklene paste ter karneola. Analiza okostnih ostankov nekdanjih prebivalcev je včasih prav izpovedna. Zanimivo je, da je največ pokojnikov umrlo v dobi od 30 do 40 let, medtem jo starosti 60 let ni nihče presegel. Verjetno je to posledica trdega življenja, ki ga kaže tudi opažanje, da so ženske prenašale težka bremena na glavi. Nekega moškega je že v mlajših letih muči artritis, pojavljajo se tudi slabo naravnani zlomi. Vsaj dva moška sta bila v verjetni sorodstveni povezavi, ki jo nakazuje kljukast nos. O skromnih razmerah priča tudi to, da si ženske niso megle privoščiti niti para uhanov, kot je bil sicer običaj, ampak so nosile le še po enega. Tudi njihove ogrlice so imele samo nekaj pisanih jagod. Denarja za nakupe ni bilo več, zelo verjetno pa tudi trgovcev noga sem ni zanesla. Ostale so le še dragocenosti iz mamine skrinjice. In potem je zmanjkalo še teh.
GRAD Zemljišče je zelo razgibano in kaže sledi številčnih človekovih posegov. Možnost, da najdiščno površino raziščemo kot artefakt, se je moderno geodetsko tehnologijo digitalnega zapisa ponudila skorajda sama od sebe. Računalniško smo ustvarili podobo, ki navidezno posnema pogled zraka. Tako smo lahko sestavili posamezne člene zemljišča v širše celote. V povezavi s terenskimi najdbami predmetov je mogoče podati grobo razlago oblikovanja najdišča (1 – prazgodovinsko gradišče, 2 – poznoantična naselbina, 3 – zgodnjesrednjeveške pribežališčne terase. 4 – srednjeveški grad in cerkev). Raziskave so pokazale, da je na najvišjem delu grebena najprej nastalo prazgodovinsko gradišče. Na severni in južni strani je še slutiti ostanke roba nasipa, na zahodni ga zaradi izredno strmega, skoraj prepadnega pobočja, najverjetneje niti nikoli ni bilo. Vsaj v času od 5. do 7. st. je na nekoliko zložnejšem delu severovzhodnega pobočja stala vas Vlahov, ko so pokopani v Vrajskem bregu. Poskusni izkop je pokazal ostanke najmanj dveh stavbnih obdobij. Zgradbe starejšega so propadle v požaru. Umetnosti žganja apna niso več poznali, njihove hiše so bile lesene. V obdobju od 7. do 9. st. so odmaknjeno vasico zapustili in se preselili drugam. Kam, še ne vemo. Severno od gradišča so stopničasto prečno v greben vkopane štiri zgodnjesrednjeveške terase, ko pa so mlajše od vlaškega naselja. Zdi se, da so jih domačini uporabljali kot občasno pribežališče v nemirnih časih madžarskih vpadov konec 9. st. in v prvi polovici 10. stoletja. S tem je prostor dobil še bolj izrazito obrambno vojaški pomen, ki so ga izkoristili tudi pri postavitvi srednjeveškega gradu. Ruševine nekdanjega gradu ( Gorenji) Mokronog ležijo na grebenu med dvema izviroma potoka Laknica. Na najvišjem mestu so graditelji postavili prvi zidani stolp. V njegovi okolici se od 10. do 16. st. neprenehoma kopičili odlomki razbitih posod, ki tako pričajo o tamkajšnjem življenju. Grajske prebivalce pisni viri omenjajo prvič leta 1137. Tedaj je bil tu eden najpomembnejših dolenjskih gradov. Ko pa so postavili spodnji grad v sedanjem Mokronogu je zaradi razlikovanja sčasoma dobil vzdevek Gorenji. Grajski stolp z ograjenim dvoriščem na vrhu grebena je v dobršni meri uničil sledove starejše poselitve. Od ravnice južneje, je grad ločeval obrambni jarek. Tudi ravno pregradje je bilo obzidano in proti jugu utrjeno z globokim obrambnim jarkom. Na vzhodni strani so vidni sledovi zidanih stavb, na jugu pa je bil ob vzhodu obrambni stolp, ki je bil arheološko delno raziskan. V žganinski in ruševinski plasti so bili najdeni delu kuhinjske in pivske posode ter lončene peči. Na hodne površini so bile odkrite kamnite topovske krogle, nad njo pa plast žganine z ostanki zgorele leseno ploščadi. Zoglenela bruna kostanjevega lesa ko bila narejena iz debel, ko so rasla vsaj še leta 1515. Po požaru, katerega vzrok bi bila lahko veliki kmečki upor leta 1573, stolp ni bil več obnovljen. Valvasorjev bakrorez kaže grad kot razvalino.
SVETI PETER Župnija Gorenji Mokronog je obstajala že leta 1249, ko je v ustanovni listini cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki med pričami podpisan tudi tukajšnji župnik Oton. Leta 1331 je vojvoda Oton Habsburški podaril patronat nad župnijo kostanjeviškemu samostanu, kar je potrdil tudi oglejski patriarh. Leta 1780 so na njen sedež prenesli k cerkvi sv. Križa v bližnjem Trebelnem. Cerkveni areal sestavljata cerkev sv. Petra in nekdaj v obzidje pokopališča ujeta kostnica s kapelo sv. Mihaela. Cerkev je iz 12.st. z ohranjenim romarskim okencem. Iz obdobja gotike so se ob šilastoločnem kamnitem portalu ohranili še zazidani trilistni okni in na severni fasadi ladje del stenske slike Kristusa trpina. Tristrano zaključen prezbiterij je iz začetka 17. stol. V drugi polovici 18. stol. so raven lesen strop v ladji zamenjalo z obokanim. Ob zahodni fasadi ladje so prizidali zvonik, k severni pa prislonili zakristijo. Iz tega časa je tudi cerkvena oprema. Manjša arheološka izkopavalna akcija v severni strani cerkve je odkrila 34 pokopov , grobne jame so bile navkljub nadvse natančnemu izkopavanju v vseh primerih zabrisane oz. prekopane. Zanimiva je preusmeritev smeri pokopa iz starejše – »tradicionalne« (vzhod – zahod), v mlajšo – »z nogami proti cerkvi«, ki se je glede na najstarejše pridatke mlajše faze ( svete podobice, novci) morala zgoditi na začetku 16. stol. V začetku 18. stol. so pokopališče prenesli v Trebelno. Starejša faza grobov žal nima nobenih zanesljivih datacijskih elementov, je pa vsaj delno starejša od južne stene cerkvene ladje. Ta namreč stoji na enem od grobov. V strmem bregu nad cerkvico stoji kostnica iz 12. stol. Romanska rotunda ima na jugovzhodni strani nižjo polkrožno apisido. V spodnjem prostoru so shranjevali kosti, ko so prišle na dan ob prekopavanju grobov, zgoraj je obokana kapela sv. Mihaela. Med leti 1335 in 1372 so obok po zaslugi gospodov Svibenjskih iz bližnjega gradu Gorenji Mokronog obogatili s križno potekajočimi rebri, ki slone na kockastih konzolah s poševno odrezanimi stranicami. Vzor za tovrstno obočno shemo je prišel iz župnijske cerkve v Svibnem. Ime Mokronog se je prvotno nanašalo na grad in cerkev sv. Petra v današnjem Gorenjem Mokronogu. V staroslovanskem obdobju so tam častili božanstvo neba, ki je med drugimi skrbelo za dež. Vdolbine v skalah, ki jih ljudje razlagajo jot odtise božje noge, so poznane širom po svetu. Voda iz vdolbine velja za čudodelno. Na takih mestih so pogosto gradili cerkve; krščanska zamenjava za nebesnega boga večkrat sv. Peter. Tudi cerkev sv. Petra v Gorenjem Mokronogu je sezidana na skali. Zelo verjetna je misel, da je bila na tej skali nekoč vdolbina v obliki stopala, ki jo je napolnjevala mokrota. V njej so ljudje lahko videli sledi boga Mokronoga, ki jim je nosil dež in življenje.
Veliko več informacij lahko dobite na Turističnem centru Trebnje (TIC) ;
tel.: 07/ 30 44 717
Na straneh občine Trebnje ( http://www.trebnje.si ) pod rubriko turizem lahko najdemo še ostale zanimive poti.