V soboto, 21.09.2024, zgodaj zjutraj smo se udeleženci tabora Korčula 2024 zbrali na avtobusni postaji in se odpeljali proti Dalmaciji – otoku Korčula, ki je znan kot najbolj zelen otok. Letos smo bili še posebno dobre volje, saj smo bili že na desetem jubilejnem planinskem taboru.
Letos nas je bilo kar 56, zato smo se odpravili z avtobusom in kombijem. Pot nas je vodila do mesta Knin, kjer smo se povzpeli na znamenito trdnjavo, ki kraljuje nad mestom.
Knin leži na tromeji Bosne, Like in Dalmacije. Zaradi svojega zelo vplivnega strateškega položaja, ki omogoča najlažji nadzor ključne povezave kopnega z morjem, je Knin stoletja predstavljal »vrata Dalmacije«.Mesto je pomembno križišče železniških prog in cest zato imenujejo mesto tudi »Ključ Hrvaške«.
Trdnjava je najbolj prepoznaven simbol mesta in je druga največja ohranjena vojna fortifikacija v Evropi. Z vseh strani utrdbe se razprostira čudovit razgled na mesto in okolico. V trdnjavi, ki je sedanji izgled dobila v začetku 18. stoletja, lahko najdemo Kninski muzej z različnimi postavitvami.
V Kninu smo si ogledali še največjo cerkev na Hrvaškem Cerkev Marije Velike, ki ima površine 780 m2 in približno 1100 sedežev.
Iz Knina smo nadaljevali vožnjo preko novega mostu na Pelješac in nato s trajektom na otok Korčula vse do Vele Luke, ki je bila naš dom teden dni.
Naslednjo jutro smo imeli prvi pohod in sicer vzpon na Hum (376 mnv). Pot nas je vodila preko oljčnih nasadov do trdnjave na vrhu Huma, ki kraljuje nad Velo Luko.
V ponedeljek je bil v načrtu »najhujši« pohod celega tedna in sicer zgodnje vstajanje, vožnja čez otok in trajektom do Orebića na Pelješcu in vzpon na Sv. Ilijo (961mnv). Tura je bila lepa kar naporna a na srečo ni bilo prevroče.
Za torek je bilo napovedano slabo vreme, zato sta se naša vodnika odločila za turo, ki je blizu Vele Luke. Hodili smo mimo oljčnih nasadov do arheološkega najdišča, jame Vela Spila. Ogledali smo si jamo, botanični vrt ob poti v Velo Luko, hišo, kjer je živel Oliver Dragojević in na koncu še njegov grob.
Naslednji dan smo se z avtobusom odpeljali v Žrnovo in Prvo selo. Sprehod v zanimiv rezervat Kočje, kjer smo raziskovali labirinte med nenavadnimi skalnimi gmotami in občudovali bujno mediteransko rastlinje. Nato smo nadaljevali pot do mesta Korčula. Čudovito mesto polno lepot in domovanje Marka Pola. Pri povratku v Velo Luko smo »skočili« še na najvišji vrh otoka Korčule Klupco (569mnv).
Zadnji dan pred povratkom v Slovenijo, smo imeli v načrtu ogled kraja Blato, ki je upravno središče otoka. Malo pred mestom nas je odložil avtobus in smo se odpravili peš na južni del otoka v zaliv Grčica do Prižbe, kjer smo si ogledali manjši samostan. Nato nas je pot vodila do Blata. Kraj Blato na otoku Korčuli ni zrasel tik ob morju, ampak na vzpetini okrog istoimenskega polja v osrednjem delu zahodnega dela otoka. Blato, ima ulice poimenovane le po številkah in se nahaja na pobočjih treh gričev, pokritih z borovim gozdom in številnimi sadovnjaki. Na območju občine Blato prevladujejo velika obdelovalna polja, pobočja nižjih okoliških hribov in gričev pa so večinoma zasajena z oljkami, vinsko trt in delno tudi z rožiči.
Prišel je dan, ko smo se odpravili proti Sloveniji. Pot domov nas je vodila čez Pelješac, novi most po dolini reke Neretve, kjer smo si nakupili prve mandarine po avtocesti do Metlike in čez »Dolenjski Triglav« mimo Novega mesta do Trebnjega.
Ob koncu tabora lahko rečemo…bilo je lepo, polno novih izkušenj, novih poti, lepih krajev. Otok Korčula je res lep in zelen s prijaznimi ljudmi.
Vsi udeleženci smo se imeli lepo, veliko smo se pogovarjali in smejali ter si skupaj zaželeli, da bo še naslednjo leto tabor planinskega društva Trebnje.
Napisala Brigita Jenkole
Fotografije: Zdenka Starič in Simon Murn
