Kljub slabi vremenski napovedi smo se manj mladi planinci odpravili na Planino nad Vrhniko.

Na začetku nas je prijetno presenetila naša Marjeta, ki je za vse prinesla rože; ženskam za 8. marec, moškim za 40. mučenikov.

S hojo smo začeli  v Betajnovi, ki jo je opisoval že Ivan Cankar. Po shojeni poti smo  čez Storžek in Špico prisopihali do stolpa in planinskega doma na Planini. Pogumni imamo srečo, saj nas  je namesto dežja, prijetno grelo sonce.  Ker ni bilo nikogar “doma”, smo iz nahrbtnikov potegnili zaloge in si napolnili lačne trebuščke. Na stolp jih je odšlo le par, ker je kopnel sneg in so nazaj prišli vsi mokri.

Nadaljevali smo proti vrhu Ulovke, kjer je bilo včasih smučišče, sedaj pa ostanki žičniških naprav pripovedujejo žalostno zgodbo o minulih časih.

Da vremenarji ne bi čisto “mimo udarili”,  je za kakšnih 10 minut rahlo rosilo, a nam deževne kaplje niso mogle do živega. Ko smo se spuščali proti izhodišču, je izza oblakov spet sramežljivo pokukalo sonce.

V Cankarjevi Vrhniki smo zaključili še eno prijetno druženje in se polni energije vrnili domov.