Smo cel teden upali in se bali,
našemu izletu že skoraj slovo dali.
Upali, da ne bo deževalo in se bali, da bo.
Vremenoslovci so vztrajno ponavljali, da bo v nedeljo na zahodu rosilo, a mi smo se vseeno odpeljali na 6. skupni pohod PD Trebnje in PD Polet Šentrupert. Izleti preraščajo v tradicionalne in lepo število 39 udeležencev se nas je mimo Jesenic, Rateč ter Trbiža pripeljalo v Cave del Predil, oz, Rabelj po naše.
Mimo opuščenih stavb in naprav nekdanjega rudnika svinca smo prišli do podnožja Kraljevske špice (Monte Re), našega 1.912 m visokega cilja. In smo šli… Pot je bila res, res ampak čisto zares, zares strma in ni »popustila« niti za trenutek. Uh, uh, bili smo čisto mokri, ampak od potu, ne od dežja. Še enkrat se je izkazalo, da imamo korajžni srečo. Sonček je sramežljivo kukal izza oblakov, megle so se podile okoli vrhov, veter je hladil vroča lica.
Še malo strmine in prišli smo na Malo Kraljevsko špico (1.494 m), kjer nas je pričakal zanimiv, umetelno izdelan križ,. Za izdelavo so uporabili dele rudniških naprav – podnožje vagončka in pnevmatsko vrtalko, lopato in čelado. Krasi ga rudarski napis Srečno – Gluck auf. Po obveznem počitku, malici in fotografiranju smo nadaljevali proti vrhu.
Steza je spet zavila v gozd, v naslednje strmo pobočje gore in vztrajala nadaljnjih 400 višinskih metrov. Nato se je pred nami odkril predvrh z možici in glavni vrh s krono. Poiskali smo zavetje, saj je veter postajal prav nadležen. Ko so se pripodile še megle, smo se po isti poti odpravili nazaj v dolino.
V Rablju smo si ogledali še rudarski muzej na prostem, se odpeljali na kavo do Rabeljskega jezera in zaključili prijetno druženje v Lovskem domu v Žirovnici.
Milojka