Slike iz izleta

Nekaj slik s 6. pohoda na Trebni vrh

Drugi planinski pohod skupine Sožitje je bil 11.5. 2014 na Donačko goro. Tokrat se nas je zbralo petnajst in ob 7. zjutraj  smo se odpeljali izpred avtobusne postaje v Trebnjem skozi Zidani most, mimo Celja proti Rogaški Slatini in naprej proti našemu cilju.

Pri cerkvici Sv. Donata smo pustili avtomobile, se preobuli v planinske čevlje, si oprtali nahrbtnike, vzeli v roke  palice in veselo krenili proti vrhu Donačke. Med potjo smo malo klepetali, se ustavljali, ker je bila pot precej strma. Vodila je skozi gozd, vendar se je vseskozi vzpenjala, tako da smo kar močno  »grizli v kolena«. Pred vrhom je bilo treba tudi malo plezati ob jeklenicah. Tu je bilo za nekatere malo težje, zato jih je naš vodnik Ciril navezal in je bilo precej lažje.  Tudi drug drugemu smo pomagali, kjer je bilo potrebno komu pomagati pri lažjem in hitrejšem premagovanju ovir. Končno smo zagledali vrh, se posedli okrog  spomenika, pojedli zasluženo malico in se po kratkem oddihu napotili proti Rudijevemu domu po drugi strani, tako da smo naredili krog – po težji gor, po lažji poti navzdol. Do Rudijevega doma smo prišli zelo hitro. Tu smo se preoblekli, malo posedeli, se okrepčali in odpočili.  Proti domu smo se vračali preko Bizeljskega, tako da smo zopet videli velik košček  Slovenije. Kljub obljubljenemu dežju, smo imeli lep dan, sicer delno oblačen in vetroven, toda dobra volja  se nas je držala do doma. Lahko rečemo, da drži tisto, kar nam je rekel Ciril: »če boste hodili z mano, ne boste nikoli mokri«.

Darja

Slike…

Slike…

Slike…

Sobota-nedelja, 24-25. maja 2014

Nekaj slikovnega materiala

Slike…

V nedeljo, 6.aprila smo imeli prvi letošnji planinski pohod Sožitja.

Zbrali smo se ob 7. zjutraj na avtobusni postaji in nadaljevali pot proti Ribnici. Hoditi smo začeli s parkirišča pri obrtni coni, mimo Francetove jame, proti vrhu. Do vrha Sv. Ane je pot skozi gozd lepo speljana in označena z lepimi tablami z napisi o nastanku gozda, živalih, ki živijo v njem in ostalih zanimivostih. Sprehodili smo se do sten Sv. Ane, si odtisnili žige v svoje knjižice, nato pa se ustavili v planinski koči, kjer smo pomalicali. Po okrepčilu smo se vrnili po isti poti v dolino. Hoje je bilo za štiri ure, kar je za našo skupino kar dovolj. Na poti proti domu smo se ustavili še pri Novi Štifti, ki je znana po romarski cerkvi in 300-letni lipi. Polni lepih vtisov smo se vrnili domov.

                                                                                           Darja

SLIK….

 Slike iz delovne akcije markiranja

Naša aprilska tura nas je tokrat vodila ne v gore ampak proti morju, vendar ni šlo za kakšno kopanje, ampak za pravo planinsko turo v zaledju Reke, v tako imenovane Grobničke Alpe. Razprostirajo se nad Grobničkim poljem, ki je bolj poznano po motodromu Grobnik. Našo pot smo pričeli v vasi Podkilavac, od koder je pot speljana po dolini in gozdu ter pašnikih. Nad nami smo že lahko opazovali najvišjo točko vzpona, to je 1335m visoki vrh Fratar. Naš prvi cilj pa je bila soteska Mudna dol. To je suha hudourniška struga potoka Sušice, ki je prehodna samo ob lepem vremenu. Vzpenjali smo se preko balvanov, korit, loncev, slapišč, ozkih tesni, in skokov, ki jih je nekoč oblikovala voda. Za pomoč pri premagovanju te zanimive soteske so nam bile jeklenice in skobe. Tisti, ki jih je mati narava obdarila z bolj kratkimi nogami,so imeli kar nekaj sitnosti in pokazati so morali kar precej spretnosti, da so prišli čez težavna mesta. Marsikdo si ni predstavljal, da nas bo jutranja vožnja proti morju pripeljala v plezalne smeri v kanjonu. Na nekaterih mestih je bila soteska tako ozka, da smo izgledali bolj kot jamarji in ne planinci. Po dveh urah vzpona se je začela soteska odpirati in prišli smo na prostrane travnike od koder se je že odprl lep pogled na Kvarnerski zaliv. Po izdatni malici smo nadaljevali proti vrhu Fratarja. Na vrhu je bil šesturni trud, kolikor smo porabili za vzpon poplačan z res prekrasnim razgledom. Na vzhodu Platak, na jugu morje z Kvarnerskih zalivom pa proti zahodu Učka in na severu Snežnik. Po obveznem slikanju je sledil spust do koče na Hahličih in nato še dve urni sestop do izhodišča. Lepa in zanimiva pa tudi kar zahtevna tura v nam do sedaj še nepoznanem svetu, ki smo ga opazovali zgolj na naših poteh proti morju. V okolici je še nekaj vrhov, ki jih bo potrebno osvojiti, zato verjamem, da se bomo v te zanimive kraje še vrnili.

Marjan

Slike…