Planinsko društvo Trebnje je od 22. 6. do 28. 6. 2014 organiziralo ogled Črne Gore. Udeležilo se nas je 44 pohodnikov.
V nedeljo ob eni uri zjutraj smo z avtobusom Avtobusnega prevozništva Kastigar krenili na pot preko Hrvaške do Bosne in Hercegovine, kjer je bil v Sarajevu naš prvi daljši postanek. Ogledali smo si most Gavrila Principa, na katerem je bil pred stotimi leti ubit avstrijski prestolonaslednik Ferdinand in njegova žena. Naš osrednji cilj pa je bil ogled Baščaršije in pokušina njenih specialitet, zlasti čevapčičev. Pot smo nadaljevali v smeri Črne Gore po slikoviti, a zelo ozki cesti kanjona reke Drine mimo Foče in Ščepanj polja, kjer je mejni prehod s Črno Goro. Naš cilj je bil mesto Žabljak, ki je občinski center in center zimskega turizma v osrčju Durmitorja na SZ Črne Gore na višini 1456 m. Nastanili smo se v hotelu Planinka, od koder smo že v zgodnjih jutranjih urah z avtobusom krenili do Sedla na višini 1907 m. Tu je bilo naše izhodišče za pohod na Bobotov Kuk – 2523 m, najvišji vrh Črne Gore. Pot je bila pestra in zaradi snega pod vrhom in mokrega kamenja precej spolzka. Kljub temu, da ni zavarovana s klini oz. zajlami, smo v nekaj manj kot štirih urah osvojili vrh in se srečno vrnili na izhodišče. Tretji dan nas je čakal vzpon na Vasojevički Kom v višini 2461 m. Po slikoviti vožnji ob kanjonu reke Tare mimo Kolašina smo se z avtobusom povzpeli na planino Štavna v višini 1800 m in se takoj odpravili na pohod. Pot je bila dokaj strma, vendar s prekrasnim razgledom na okoliške vrhove. Za vzpon na vrh smo potrebovali slabe tri ure, za povratek pa nekoliko manj. Presenetil nas je močan veter, zato smo planino kljub lepemu razgledu kmalu zapustili. Nepozabna pa je bila večerja na Eko Katumu Štavna, kjer nas je prijazno osebje postreglo z nacionalnimi črnogorskimi jedmi. Prenočili smo v bungalovih. Četrti dan smo skozi kanjon reke Morače krenili proti Podgorici, glavnemu mestu Črne Gore. Pričelo je deževati, zato se nismo prav veliko ustavljali. Povzpeli pa smo se do samostana Ostrog nad dolino Zete na višini 900 m. To je največje svetišče v Črni Gori, vklesano v kamnito steno. Žal si zaradi dolge čakalne vrste nismo mogli ogledati notranjosti. Pot smo nadaljevali v mesto Cetinje, ki je bilo nekdaj prestolnica Črne Gore. Ogledali smo si Muzej kralja Nikole in Njegošev muzej ter se seznanili z več stoletno vladavino Črne Gore. V Cetinjah smo v hotelu tudi prespali in se po zajtrku peti dan odpeljali do narodnega parka Lovčen. Povzpeli smo se do Njegoševega mavzoljeja. Zaradi slabega vremena nismo bili deležni čudovitega razgleda. Spustili smo se do vasi Njeguše, preizkusili znani njeguški pršut in sir ter se po adrenalinski cesti s 25 ostrimi ovinki spustili proti morju v Boko Kotorsko. Ogledali smo si mesto Kotor, nato pa se odpeljali v Budvo, kjer smo v hostlu prenočili. Šesti dan smo Črno Goro zapustili in se vračali proti domu. Med potjo smo si ogledali še Stradun – stari del Dubrovnika. V noči iz petka na soboto smo srečno prispeli v Trebnje.
Izlet je bil nepozaben, poln novih spoznanj in prijetnih doživetij. Seveda pa imata za to največ zaslug planinska vodnika Ciril Doles in Marjan Pajk, ki se nista izkazala le kot varna in zanesljiva planinska vodnika, pač pa tudi kot dobra organizatorja zelo iznajdljiva turistična vodiča z bogatimi informacijami o krajih, ki smo jih videli. Vso pohvalo za varno in zanesljivo vožnjo ter iznajdljivost v mnogih adrenalinskih situacija na gorskih cestah pa zaslužita tudi šoferja Rado in Ciril.