Varstvo gorske narave na Dolenjskem in v Beli krajini – 2019_poročilo

V nedeljo 21.10.2018 nas je 13 planincev PD Trebnje trdno verjelo, da se kljub napovedanim padavinam obeta dan, vreden obiska v gore. Pot smo pričeli na najlaže dostopni bohinjski planini, planini Blato. Prvotni plan je obsegal sprehajanje med porumenelimi macesni na planini Krstenici, a zaradi možnosti padavin smo se odločili za direktno in hitrejšo možnost – strmo v breg na planino V Lazu in do Lazoviškega prevala. Tu so se iz premikajoče se megle pričele usuvati snežinke in do popoldneva smo imeli vse – meglo, sonce, sodro, veter in druge vremenske prilike in neprilike. Vzpon po vršnem grebenu na Ograde (2087 m) je zahteval nekaj poplezavanja in v mokrem ni bilo prav nič prijetno. A ko so se na vrhu oblaki nepričakovano pretrgali in se je odprl pogled na rahlo zasnežene vršace pred Triglavom in rumeneče macesne na okoliških planinah, smo bili nagrajeni za ves trud. V takšnih spremenljivih vremenskih razmerah smo se nato spustili po sicer prijetnem travnatem hrbtu Ogradov nazaj na planino V Lazu in lahko si mislite, da ni bilo ravno gneče. Ker je bil za nekatere obisk tega dela Slovenije celo prvenstven, smo pot podaljšali še do Planine pri Jezeru, kjer so ravno pripravljali kočo na zimsko spanje. Popoldne so se megle razkadile, jesenska pokrajina okoli Bohinja je postala prav idilična in na poti nazaj smo že snovali načrte za nove izlete v prihodnjem letu.

Pot nas je vodila mimo Kočevja preko mejnega prehoda Petrina na Kolpi  proti Delnicam in naprej do Mrkopalja. Od tu smo se skozi vasico Tuk odpeljali do znamenitega 13-ega kilometra. Parkirali smo in pot nadaljevali peš proti začetku Vihoraškog puta, kateri nas je popeljal skozi čudovit pragozd strogega rezervata proti Bijelim Stijenam. Na poti smo se srečevali s čudovitimi prizori igre narave, kot so predel Ljuske, pet prstov. Hodili smo med njimi in se gnetli skozi ozke prehode ter plezali gor-dol po ostrih skalah. Povzpeli smo se na vrh Bijelih sten 1334 mnv, z vrha pa se  napotili proti planinski koči, kjer smo imeli krajši počitek. Do našega avtobusa, ki nas je popeljal proti domu, je bilo še dobro uro hoda.  V Kočevju smo se ustavili še v Gostišču Briški ter si privoščili izdaten obrok.

Slike