Markacisti Planinskega društva Trebnje, smo s ponosom sprejeli še tri strokovno usposobljene markaciste, ki so se udeležili tečaja na Gori Oljka v trajanju 30 ur.
To so Brigita Jenkole, Marija Brlan in Damija Bajt
Vsi trije so pridobili naziv MARKACIST PZS – kategorije A.
Vsem trem iskrene čestitke.
Načelnik markacistov
Alojz Šalehar
Za zadnji letošnji planinski pohod Manj mladih PD Trebnje, DMS NM in DU Mirna, smo si izbrali Potoško goro (1283 m nv) nad Preddvorom. Začeli smo v vasi Potoče, kjer se nahaja grad Turn iz 14 stoletja, sedaj pa je del doma starejših. Po dveh urah in pol zmerne hoje ob jasnem vremenu z razgledi na Storžič, Hudičev Boršt in na že zasnežene Julijce, če naštejem samo nekatere vrhove, smo vsi dobre volje dosegli vrh Potoške gore, ki je sicer poraščen z gozdom in ni razgleden, je pa ob poti nekje vmes lepo urejeno in z ograjo zavarovano razgledišče. Sestopili smo mimo cerkvice Sv. Jakoba do planinskega doma, kjer smo se spet naužili lepih razgledov in v koči uživali ob njihovi kulinariki. Sledil je še spust do avtobusa, kjer smo si navdušeno obljubili, da se naslednje leto spet podamo novim ciljem naproti.
Alojz Šalehar
Kar 51 planincev našega planinskega društva, se nas je zbralo v nedeljo, 24.09.2023, zjutraj na avtobusni postaji v Trebnjem in kljub slabemu vremenu sme se dobre volje odpeljali proti Dalmaciji in otroku Braču.
V Ogulinu smo imeli malo daljši postanek za ogled mesta in domovinskega muzeja. Ker je bilo tudi proti Dalmaciji slabo vreme in močna burja, smo potovali po »stranskih« cestah in si ogledali še mesta Knin, Gračac in Sinj. Nadaljevali smo pot do Splita in nato s trajektom do Supetarja ter vse do Postira, kjer smo se namestili v hotelu.
Drugi dan tabora smo se peš odpravili na 337 metrov visoko Velo Brdo nad Postiro in si ogledali kapelico sv. Mihovila. Lepa pohodna pot je potekala med nasadi oljk, kjer smo občudovali lepe razglede na okoliške otoke in celino. Nadaljevali smo pot mimo etno vasice Dol do najstarejšega naselja na Braču, vasice Škrip, kjer smo si ogledali muzej otroka Brača. Na poti do hotela smo zavili še do kamnoloma z znamenitim Herkulesom.
Tretji dan smo vstali malo bolj zgodaj, saj nas je čakal vzpon na Vidovo goro (780 m), ki je najvišji vrh Brača in tudi vseh jadranskih otokov. Pot ni bila preveč zahtevna, bila pa je polna norih razgledov, sploh na vrhu, ko smo vsi občudovali pogled na Bol in Zlatni rat oz. po »naše« Zlati rt. Iz vrha smo imeli čudoviti panoramski pogled na otoke Hvar, Korčulo in Vis. Po nadmorski višini čez 700 metrov, smo komaj čakali, da popoldne preživimo preživeli v toplem in čistem morju.
Četrti dan smo se kmalu po zajtrku odpravili do Selc, do cerkve Kristusa Kralja, ki jo v notranjosti krasi kip Srca Jezusovega, delo kiparja Ivana Meštrovića. Kip je izdelan iz odlitkov granat iz druge svetovne vojne. Nato smo se spustili do Sumartina in nadaljevali pohod do Povlja. Tu smo si ogledali starokrščansko baziliko narejeno med petim in šestim stoletjem.
Naslednji dan smo se odpeljali do predela Drage vode (339 m), od koder smo se peš podali mimo Pustinje Blaca do samostana Blanca iz 16. stoletja. Prav vsi smo bili presenečeni, da Pustinja Blaca ni puščava v dobesednem smislu besed, tukaj ni značilnega puščavskega peska, ampak ime izhaja zaradi prebivalcev, puščavnikov, ki so tu živeli v samoti, molitvi in duhovnem življenju. Markanten samostan skrit v skali ima še zelo dobro ohranjeno knjižnico, šolo, cerkev, zvezni observatorij in črno kuhinjo. Zadnji puščavnik iz družine Miličević je umrl leta 1963 in od takrat je samostan samo še muzej. Od tu smo se spustili po nekdanjih terasah samostanskih vinogradov do zaliva Blaca, kjer nas je čakala ladnjica ter nas odpeljala do Bola. Prečudoviti Bol z veliko znamenitosti smo si ogledali iz ladjice, predvsem kućo u kući (hišo v hiši). Očarala nas je tudi zgodba te hiše, ki jo je nam zelo doživeto povedal naš Ciril Doles.
Šesti dan tabora je bil bolj turistično obarvan. Z avtobusom smo se odpeljali do kraja Pučišča ter si ogledali klesarsko srednjo šolo. Šola je ena redkih v Evropi, v kateri dijaki oblikujejo kamen v umetnine vse ročno. Ogledali smo si še Milno in Sutivan. Tu smo vsi iskali zvonik z belim kamnitim mačkom v njem. Čudoviti dan smo zaključili s kopanjem v Postiri in lovljenjem zadnjih sončnih žarkov.
Zadnje jutro našega tabora je bil slovo od Brača, vožnja s trajektom, ogled Splita ter njegove tržnice. Prav vsi smo bili zelo presenečeni nad gnečo turistov v mestu, saj vendar je le zadnji septembrski dan…
Bilo je lepo, veliko smo se smejali, peli, jedli predvsem pa preživeli skupaj čas v naravi in v skalah. Tam, kjer smo trebanjski planinci najrajši….
Zapisala Brigita Jenkole
Odsek Mara Rupena Dobrnič – Žužemberk
Poletje se počasi poslavlja in s tem tudi dopusti, zato smo se planinci našega društva, kljub vročemu popoldnevu odločili, da obnovimo markirano pot E7 na odseku Mare Rupena Dobrnič – Žužemberk. Pot je zelo lepa, veliko poti poteka med vinogradi in zidanicami.
Poleg obnove markacij, smo čistili še podrast ter pobirali smeti. Prav vsi prisotni smo bili presenečeni, da na tem delu poti je tako malo odpadkov. Res je, da je ta pot bolj malo obiskana. Vsi četrtkovi udeleženci te akcije, pa si želimo, da tudi pri nas damo v podzavest, da vse kar imamo v nahrbtniku za dobro počutje med pohajkovanjem v naravi, odnesemo domov, ne pa da jih odvržemo v naravi.
Napisala Brigita Jenkole
Cilj septembrskega izleta je bil Ratitovec, ki je nadaljevanje grebena
Spodnjih Bohinjskih gora, od katerega ga loči le Bohinjsko sedlo blizu Soriške
planine.
V sredo zjutraj se nas je zbralo 32 udeležencev na avtobusni postaji
Trebnje, ter se z avtobusom odpeljali proti Selški dolini v Železnike,
kjer smo zavili desno do vasi Prtovč, ki se nahaja na višini 1008m.
Ko se opremimo, nas Ivica popelje po levi varianti, čez Povden proti Krekovi
koči, ki jo dosežemo po slabih dveh urah prijetne hoje.
Tam nas že čakajo ogromni flancati.
Okrepčani, se odpravimo na najvišji vrh 1672m imenovan Altemaver.
Razgledom, ki sežejo od Julijcev, Karavank, Kamniških Alp in še dlje,
smo se le stežka odtrgali, ter se po isti poti vrnili do koče, se povzpeli še
na 1666 m visok Gladki vrh, ter se spustili čez Razor mimo lovskega doma na
izhodišče na Prtovču.
Fotografije kot že tolikokrat poprej je prispevala Milojka.
Lep planinski pozdrav in varen korak.
Alojz Šalehar
Način življenja nas vsakodnevno prisili, da živimo hitro in zato se vse bolj zavedamo,
kako je pomembno, da si najdemo čas za sprostitev in, da si naberemo moči s katerimi bomo premagovali vsakodnevne skrbi in težave. Vse več nas je, ki si moč za premagovanje dnevnih ovir najdemo v naravi.
Ker pa je varnost pri hoji pa tudi, če se gre samo na okoliški hrib zelo pomembna, smo se markacisti PD Trebnje odločili, da obnovimo že markirane poti in s tem omogočamo vsem ljubiteljem hoje po naših okoliških hribčkih varno in brezskrbno pot.
Dobili smo se kar dva popoldneva, v četrtek, 02.06.23 in v torek, 13.06.23. Obnavljali smo markirano pot od Kovnice – Sv, Križ do Piramide (Lisec). Poleg osvežitve markacij smo tudi čistili podrast.
Oba popoldneva se je prijetnega dela po dobro uhojeni planinski poti udeležilo kar 11 članov našega planinskega društva. Ob koncu uspešne akcije smo udeleženci sklenili da jeseni z akcijami obnovitve markacij nadaljujemo, obenem pa bomo izvedli še čistilno akcijo planinskih poti, ki se nahajajo v
območju našega planinskega društva.
Napisala sem Brigita Jenkole
Trebnje, 14.06.2023
Medtem, ko se pomlad v dolini počasi poslavlja in prihaja vroče poletje, je višje, v planinah še vedno prava pomlad, ki nas na vsakem koraku pozdravlja s čudovitimi barvami in cvetličnim razkošjem.
Na zadnjo pomladno nedeljo smo se planinci PD Trebnje podali v pravi cvetlični gaj – na Struško. Pot smo začeli v Javorniškem Rovtu in se po strmi poti čez Dobravske rovte povzpeli do Belske planine, kjer se nam je odprl pogled na čudovita prostranstva cvetočih travnikov. Po kratkem postanku pri pastirski koči, smo pot nadaljevali po strmi grapi, kjer smo srečali še zadnje zaplate izginjajočega snega, pod katerimi so se prebujali Alpski zvončki. Skozi rušnati labirint nas je pot kmalu pripeljala na prostrani Veliki vrh, ki je s 1944 metri najvišji vrh Struške. Kot preko večine vrhov v Karavankah tudi preko Struške poteka državna meja z Avstrijo, zato se nam je z vrha odprl lep pogled k sosedom, na dolino reke Drave. Še lepši pa je bil pogled na naše gore, bližnjo Golico, Vajnež , Stol… pa vse do Julijskih Alp in še dlje…
Po prijetnem »martinčkanju« na cvetočih travnikih Velikega vrha, je bilo treba nazaj v dolino. Naredili smo še skupinsko fotografijo, nato pa se po krožni poti spustili nazaj do koče, kjer smo se priključili markirani poti, ki vodi s Stola proti Golici. Na cvetočem sedlu Kočna smo z omenjene poti zavili navzdol, preko planine Pusti rovt in naprej proti izhodišču v Javorniškem rovtu, kjer smo si v Domu Pristava privoščili še okrepčilo.
V dobri družbi smo tako preživeli res krasen dan in se že veselimo naslednjih planinskih doživetij. Vabljeni z nami na pot…
Simon Murn
Tretji vikend v maju smo člani PD Trebnje preživeli tam, kjer smo najraje – v
naravi in hribih. V soboto smo se skupaj z ljubitelji narave vseh dolenjskih
planinskih društev, udeležili naravovarstvene ekskurzije v Notranjski regijski
park na Veliki Javornik ter obiskali Center o velikih zvereh DINA v Pivki. Kljub
slabi vremenski napovedi, gosti megli in kapljanju z dreves ob vsakem sunku
vetra, smo preživeli čudoviti dan v objemu gozda in petju ptic. Očaral nas je
Veliki Javornik z nadmorsko višino 1268 m in kljub slabim razgledom smo videli
vso lepoto mogočnih bukev in javorjev.
V Centru o velikih zvereh Dina Pivka smo preko avdio in video naprav
spoznavali skrivnosti gozdov, kjer domujejo risi, medvedi in volkovi.
V nedeljo pa nas je pot popeljala mimo Šoštanja do Andrejevega doma na
Slemenu (1096 m. n.v.). Od tu smo krenili v smeri doma na Smrekovcu. Pot je
potekala po gozdni poti in ni bila preveč zahtevna. Na vrhu Smrekovca se je
razprostiral čudoviti razgled na zasneženo Peco, Raduho, Uršljo goro, Velenje
in Velenjsko jezero.
Iz Smrekovca nas je pot vodila čez sedlo Kal. S planine smo pot nadaljevali po
ravnem do planine Morava na Golteh.
Na koncu izleta smo prehodili skoraj 18 km, efektivne hoje smo imeli 5 ur,
skupnega vzpona pa je bilo 877 metrov.
Napisala: Brigita Jenkole
V nedeljo, 23.04.2023 smo se planinci našega planinskega društva odpravili na Goteniški Snežnik. S 1289 metri je najvišji vrh Dolenjske in Bele krajine. Dostop do njega je bil kar nekaj desetletij nedostopen za planinarjenje, ker je bil v zaprtem vojaškem območju. Po letu 1991 je dostop na njega zopet mogoč.
Pohod smo začeli v vasi Gotenica in zelo hitro zagrizli v hrib. Po strmem vzponu smo prišli do Kamenega zidu. Ker smo imeli res sončno nedeljo smo od tu imeli razgled po Goteniški dolini z Gotenico, Goteniškim Snežnikom, Kočevsko Reko in Klekom v daljavi.
Nato je sledila malo bolj položna pot do vrha Snežnika. Vrh je delno gozdnat. Na vrhu se je nam odprl čudoviti razgled na že omenjeni Kameni zid, Sv. Ano nad Ribnico, na Strojno, Kočevski Rog, na Gorjance in Kum.
Po kratkem oddihu smo se z vrha spustili po drugi poti proti Kočevski Reki. Sprva smo hodili po stezi, nato po gozdni poti vse do Kočevske Reke.
V Kočevski Reki smo si ogledali dokaj novo cerkev sv. Janeza Krstnika. Ta cerkev stoji na mestu nekdanje cerkve. Temeljni kamen je blagoslovil nadškof dr. Alojzij Šuštar oktobra 1994, posvetil pa jo je nadškof dr. Franc Rode junija 1999.
Poleg cerkve raste še znameniti več kot 400 let star oreh.
Tu smo naš pohod zaključili. Hodili smo 6 ur, prehodili dobrih 15 kilometrov od tega 716 metrov vzpona in 772 metrov spusta.
Zapisala: Brigita Jenkole
Trebnje, 24.04.2023
